Duhovna celovitost nikomur ni položena v zibelko. Prav tako ni moči, ki bi namerno ali naključno našla osebo in v njej oblikovala duha svetovnega formata. Obstaja zgolj svoboda, tista notranja svoboda, ki v posamezniku ob trdem delu, in ne brez iskanja in stranpoti, najde uravnoteženo osredotočenost.



Prvinskost Ravnikovih stvaritev je v tem, da jim hkrati prisluhnemo, in jih hkrati gledamo. Kot da ne moremo drugače. Kot da ne smemo drugače. Motiv narave nagovarja dušo h glasbi. Harmonija podobe diha s premišljeno harmonijo zvokov. Akordi, ki nas presenetijo v njegovi glasbi, so kot odsev množice odtenkov v, na prvi pogled, belo snežno odejo zavitih pastirskih stanov.

Janko Ravnik je očitno hodil po tem svetu z odprtimi očmi in ušesi. Kar je prejel, je posredoval. Dajanje je ključ njegove umetosti. Očitno jo je doumel ravno s tistimi čuti, ki nas med seboj najbolj čisto povezujejo, in posredoval z orodji, ki ne poznajo meja jezikov. Zato je o Janku Ravniku pravzaprav težko govoriti z besedami. V jeziku glasbe in podob govori sam. Zanj je to en sam jezik. Ob dimenzijah njegovega duha pa je nam, ki imamo privilegij z oddaljenosti opazovati njegovo veličino, mogoče le molčati. Postal je prenašalec lepote, ki ostane večno.