Za glasbeno ustvarjalnost Janka Ravnika bi smeli reči, da je primerljiva z vrhovi evropske glasbe 20.stoletja: Langlaisom, Goreckim, Skrjabinom, Pärtom, Messiaenom; predvsem s tistimi umetniki, ki so v glasbo vpletali življenje – na videz neglasbeno – kot na primer filozofijo, posnemanje narave, elektroniko, ljudskost. Celovite osebnosti.

Janko Ravnik je prepletel svojo glasbo s sliko – v obliki fotografije in celo s filmom, in to prvim slovenskim, V kraljestvu Zlatoroga. In če je Gorecki uspel z novimi harmonijami arhaičnih melodij v sakralnih vokalih, je Ravnik to napravil že mnoga desetletja prej, z n(N)ovimi akordi spremljave v globoko sakralnem Requiemu. Če je Arvo Pärt trpljenje z navidez divjimi, pa vendar poslušljivimi zvoki ustvaril ob tlačanstvu pojočega Estonskega ljudstva, je Janko svojemu ljudstvu to pripravil že skoraj sto let prej. Ce je Langlais v dvajestih letih zakričal proti soncu Sanctus, je to Ravnik storil že desetletje prej, že v času, ko je Velika vojna pred stoletjem rušila evropsko kulturo. Le vprašamo se lahko, kdo je koga posnemal in kdo je pred kom kaj skrival – ali moral skrivati.

Najobsežnejša skladba Janka Ravnika je REQUIEM za moški in ženki zbor unisono in orgle, pozabljena, dolga desetletja skrita impresionisticna mojstrovina, napisana med trpljenjem prve svetovne vojne, dokončana štiri leta pred avtorjevo smrtjo; večkrat omenjena v njegovi bibliografiji, a odkrita šele 2006. Akademija za glasbo v Ljubljani, kjer je Ravnik postavljal temelje slovenski klavirski šoli, je takrat v njegov spomin pripravila strokovni simpozij.

Velika vojna 1914 – 1918 je Evropi in svetu pokazala inovativne dimenzije človekovih zmožnosti zla. Brez ozira na ljudi so si voditelji privzeli pravico odlocati o življenju in smrti posameznikov in narodov, telesa in duha, in s tem napravili vzorec za kasnejše grozote. Janko Ravnik je svoj monumentalni Requiem začel pisati kot trpeči vojak te vojne in ga pisal celo življenje.